»Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati.«

»V tem trenutku je ravno skozi take projekte tisto, kar lahko naredimo za to, da tem otrokom vsaj pričaramo privid normalnega življenja in privid upanja.«

»To so besede mojega očeta.«

»To so tvoje sanje, za katere si plačal z leti življenja. Mojemu pokojnemu očetu. Moji materi, ki je še živa, a se ne spomni ničesar. Ni besed, s katerimi bi se lahko zahvalil.«

»Kot očeta me najbolj skrbi, kako bo ta svet sprejel Tami.«

»Jaz sem tvoj oče.«

»So mi dopovedovali in mi tudi dopovedali nekje v podzavesti, da je to povsem normalno in vsakdanja zadeva, da je 15-mesečni otrok dva dni pri očetu, dva dni pri mami, saj naj bi mama bila isto kot oče in oče isto kot mama.«

»V resničnem življenju je moj oči Joey iskren, prijazen in resnično neverjeten oče.«

»Moj oče je bil slep in gluh in kot tak zaprt v svoje telo. Ni mogel početi vsega tistega, kar je sicer bil navajen početi in je dajalo smisel njegovemu življenju. To je občutil kot veliko muko, nadlogo in trpljenje, zato si je želel to življenje končati.«